AVTOMOBILJSKA PRAVLJICA

 

Zadnjič se je očetov avtomobil, s katerim je hotel odpeljati mamo, Lukca in Metko na nedeljski izlet, pokvaril. Pravzaprav se ni pokvaril, le speljati ni hotel, čeprav mu je motor delal. Z vsemi štirimi kolesi se je uprl in ga niso mogli premakniti z mesta. »Le kaj te je pičilo?« je zagodrnjal oče in poropotal s prsti po pločevinasti strehi avtomobila. »Še včeraj si tekel brezhibno …« »Prosim, bolj nežno!« se je na veliko presenečenje vseh oglasil avtomobil. »Ponoči sem slabo spal in boli me glava …« »oh,« je rekla mama, ki se je prva ovedla. »Razumem te, tudi mene včasih boli glava, a tabletka zoper glavobol ti bo pomagala …« »To še ni vse: Odločil sem se, da ne bom več avtomobil, ki vozi po cestah. Dovolj mi je tega drenjanja in izpušnih plinov. Hočem postati ladja in se voziti po morju!« je jasno povedal avtomobil. Potem se ni več oglasil niti ko je oče še enkrat poropotal po pločevinasti strehi. »Nič, pokvarjen je!« je povedal oče. »Čudna bolezen ga je napadla …« »Ojej, kaj bomo pa zdaj?« je zaskrbelo mamo. »Pokličimo zdravnika!« se je oglasil štiriletni Lukec. Ko je njega črvičilo v trebuhu, sta z mamo tudi odšla k zdravniku … »He-he, kdo je še slišal za zdravnika za avtomobile?« se je zasmejal oče. »Takih zdravnikov ni!« »Pa so!« se je oglasila Metka. Bila je stara šest let in je že veliko vedela. »Tudi za pokvarjene avtomobile so zdravniki-reče se jim avtomehaniki!« »No to je pa res,« je prikimal oče. »Na te zdravnike sploh nisem pomislil!« In hitro je zavrtel številko avtomobilskega servisa in prosil za pomoč. »Avtomobil noče več peljati po cestah, želi si na morje, kot ladja …« je oče razložil težavo po telefonu. Avtomehanik je kmalu pozvonil na vrata. Oče ga je peljal v garažo k avtomobilu in avtomehanik se je takoj lotil dela. Odprl je pokrov motorja, mu pregledal bate in cilindre, preštel jermene in koleščke, če so vsi na svojem mestu, mu potipal podvozje, če tam kaj škripa, na koncu pa se z avtomobilom pogovoril. Ko je končal pregled, je poročal očetu: »V tehničnem smislu je z avtomobilom vse v redu, ima le rahle strahove zaradi vsakodnevnih stresnih situacij na cesti. Temu se strokovno reče avtofobija. Ni prvi tak primer, že nekaj sem jih imel v svoji praksi. Avtomobil se enostavno upre voziti po cesti in hoče postati nekaj drugega kot avtomobil. Vaš hoče na morja, voziti se kot barka; naletel pa sem tudi na enega, ki je hotel biti podmornica …« »Groza, kaj pa zdaj?« je vzkliknila mama. »Naše mesto ne leži ob morju, kje naj najdemo vodo zanj?« »Je že v redu!« jo je potolažil avtomehanik. »Pogovorila sva se, ni neumen ta vaš avtomobil, in razumel je težavo na vaši strani. Potrpel bo, vendar v naslednjih dneh bodite malo pazljivejši z njim na cesti: ne spravljajte ga v nevarna prehitevanja in ne pritiskajte preveč na plin! To bi moralo biti dovolj, poleg ladijske troblje, ki sem mu jo vgradil. Zdaj bo lahko trobil kot kakšen parnik na morju …« In res je bilo z avtomobilom vse v redu. Družina se je odpeljala na izlet, oče je bil pazljiv pri vožnji, sploh ni prehiteval drugih vozil, pa tudi premočno ni pritiskal na plin. Vsake toliko časa pa je pritisnil na avtomobilsko trobljo. »Tuuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuuu!« se je oglasila ladijska troblja z globokim glasom, kot da vozi po cesti pravi parnik. Drugi avtomobili so se takoj pomaknili stran, da napravijo prostor ladji, ki se je od nekod vzela … Ha, to je bilo zabavno! »Tako lepe vožnje že dolgo nismo imeli!« je zvečer povedala Metka. »Oče, bil si imeniten šofer!« Z Metko sta se strinjala tudi mama in mali Lukec. Njemu je bila ladijska troblja še posebej všeč. Od takrat je z njihovim avtomobilom vse v redu, z njim ni nobenih težav. Le kdaj pa kdaj na cesti, ob deževnem dnevu, namenoma zapelje v kakšno veliko lužo, kot da je ladja, ki pluje po morju. Ob tem še zatrobi kot parnik: »Tuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuuu!« Vsi se mu nasmejijo. Vejo, da je to avtomobilu všeč. Potem pa oče še enkrat pritisne na trobljo. Tokrat se troblja oglasi za Lukca. »Tuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuuu!«

 

KOSTANJEVO DREVO GRE V AFRIKO (PRAVLJICA)

 

Na robu mestnega parka sta dve veliki drevesi; prvo je mogočen hrast, drugo je malo manjši kostanj. V hrastovih krošnjah domujejo veverice, v kostanjevih pa si gnezda spletajo škorci. Vsako pomlad prileti z juga škorčja družina, preživi v parku poletje in se v jeseni še pred prvim mrazom umakne na jug, na prezimovanje v Afriki, kjer ni nikoli zime.
Zadnjo jesen, vremenarji so napovedovali še eno mrzlo zimo s polno snega, pa je kostanjevo drevo glasno zastokalo: »Ojej, spet ta zima ...« 
Prejšnjo zimo je bil hud mraz, tako da je v mrazu ječalo drevje. Tudi kostanjevo drevo je zelo zeblo in komaj je dočakalo tople pomladne dni, da se je ogrelo.
»Pridi z nami, kostanj!« ga je povabil škorec, vodja jate. » V Afriki ni zime; boš videl, da ti bo všeč!«
»Prav rad bi se vam pridružil, a nimam peruti kot vi,« je drevo zavzdihnilo. »Zaradi korenin v zemlji pa še koraka ne morem napraviti ...«
Vse to je seveda bilo res. A pogovor je slišala velika sova iz sosednjega hrasta. Bila je zelo stara in v svojem dolgem življenju je veliko videla in doživela in za vse je vedela pravi odgovor.
»Nič hudega, če nimaš peruti,« se je oglasila. »Z jesenjo pridejo hude burje in tiste dvignejo v zrak cele hiše, kaj šele drevo kot si ti! Ko bo zapihal veter, se mu prepusti in sprosti svoje korenine! Misli si, da si lahek kot en drevesni list ...«
Ja, tako mu je svetovala sova. Bila je to bistra sova, najbistrejša daleč naokrog.
Tako je tudi bilo; ko je neko noč prihrumel nad mesto hud vihar, ki je odkrival hišam strehe, se kostanjevo drevo s koreninami ni oklepalo tal kot sicer, temveč se je prepustilo vetru. Zamislilo si je, da je navaden drevesni list. In začuda – veter ga je pograbil in zavrtel v višino.
»Živio, prijatelj, spomladi se vidiva!« je še utegnilo zaklicati hrastu, potem pa je že z vetrom izginilo med oblaki. Zgoraj so ga čakali škorci in odplavalo je z njimi čez morje, vse tja do Afrike.
Ljudje so drugi dan opazili, da ni več kostanja.
»Takšnega viharja pa še ne,« so rekli. »Ne samo, da ga je veter izruval, tudi odnesel ga je neznano kam ...«
Kmalu je prišla zima, zapadel je visok sneg in ves svet, narava in ljudje, so počivali. Le otroci so se prihajali vsako popoldne drsat na zaledenel ribnik v parku.
V začetku marca pa je zapihal južni veter in sneg je v nekaj dneh skopnel. V mesto in njegov park se je vrnila pomlad. Vrnile so se lastovke, race in goske, nazadnje še škorci. Neko vetrovno noč so skupaj s kostanjevim drevesom pristali v parku, ob starem hrastu.
»Pozdravljen, sosed!« se ga je razveselil hrast. »Kako je bilo v Afriki?«
»Tako, tako,« je kostanjevo drevo zmajalo s krošnjo. »Zime in mraza tam res ni, a so enkrat zoprni nalivi, da je ves svet pod vodo, drugič pa žge sonce in je suša. Čuden svet, ti rečem!«
»In druga drevesa?« se je zanimal hrast. »Kakšna so?«
»Srečal sem nekaj res prijaznih dreves; palmo in bananovec, z opičjim drevesom pa sva postala velika prijatelja ...«
»Opičje drevo? Še nisem slišal zanj!« se je začudil hrast. »Kakšno drevo je to?«
»Ogromno, ti rečem; večje od tebe – in ti si itak največji, kar jih poznam! V njegovih krošnjah živijo opice ...«
»Aha, zanje sem pa že slišal! Ljubka, prijazna bitja ...«
»Ljubka že, a si ne moreš misliti, kakšen direndaj zganjajo podnevi in ponoči; sploh nisem mogel zatisniti oči! Potem pa še tiste kače ...«
»Kače? Kakšne kače? Črnice, kot pri nas?« se je spet čudil hrast.
»Kje pa, te naše so navadne gliste naproti tistim! Tam spodaj so kače ogromne, celega vola so zmožne požreti! In zelo rade se stiskajo in zvijajo okrog debla, da me je včasih že kar preveč tiščalo!« je potarnalo kostanjevo drevo.
»No, vidim, da si bil pri frizerju, tvoja krošnja ima novo pričesko!« je še omenil hrast.
»Kakšen frizer neki, to so mi naredile žirafe! Z dolgimi vratovi dosežejo skoraj vsako vejo in jo osmukajo! Pri nas, tu v parku, jih na srečo ni, kot ni nosorogov in slonov! Ti so mi s svojimi debelimi hrbti skoraj olupili skorjo z debla ...« je kostanjevo drevo stresalo s svojo oskubljeno krošnjo.
Ja, take je pripovedovalo kostanjevo drevo vsem tistim, ki so ga hoteli poslušati. Tudi sova mu je prisluhnila.
»To si moram zapomniti,« je rekla, »za kaj takega še nisem slišala!«
Škorci pa so na to le pripomnili: »Takšna je pač Afrika, sčasoma se boš na vse to navadil.«
A ko je prišla jesen in se je škorčja jata spet odpravljala na prezimovanje v Afriko, so zaman vabili kostanjevo drevo, da se jim pridruži.
»Hvala, mi je tu kar všeč; samo pozdravite mojega prijatelja, opičje drevo!« jih je poprosilo.
To so mu obljubili, potem pa poleteli na jug.
Kostanjevo drevo pa jemirno pričakalo pozno jesen, najprej odvrglo sladke kostanje, s prvim mrazom pa še liste. In ko je krošnja bila gola, se je v miru prepustilo zimskemu počitku. Kot njegov sosed hrast in vsa narava in ljudje naokrog. Le otroci niso počivali; vsak dan so prihajali v park in se igrali, vpili in tekali, da je bil vedno direndaj naokrog, posebej, ko je zapadel prvi sneg in je zamrznil ribnik ...
»Na nekoga v Afriki me spominja ta otročad,« je enkrat pripomnilo kostanjevo drevo, ko so ga zbudili pri dremanju. A od njegovih afriških dogodivščin je že bilo daleč in nič več se ni moglo domisliti, na koga ga spominjajo otroci. Ker se mu ni ljubilo preveč razmišljati, je spet zadremalo in je dremalo vse tja do prvih dni pomladi ...

 

 

MAČEK FERDO GRE V ŠOLO (PRAVLJICA)

 

Minilo je poletje, prišla je jesen, zato so otroci morali v šolo. Vsa dvorišča v ulici, kjer živi Ferdo- velik, tigrasto-siv maček- so ostala pusta, nobenega otroškega živžava ni bilo slišati. Ni bilo otrok, ki bi se igrali po dvoriščih kot prejšnje dneve. Vsi so se odpravljali po ulici navzdol, s torbami na hrbtih. Tudi Metka, majhna punčka iz domače hiše, je z veliko torbo odhajala od doma. »Mrjauuu, kam pa kam, Metka?« se je Ferdo začudil. Šele prebudil se je in se pretegoval, obenem pa razmišljal o igranju z otroki. Včeraj se je z Metko in še s Tončkom in Mihcem, sosedovima fantičema, igral živalski vrt. On je bil strašni tiger, Riki in Miki, mačkona z dvorišča preko ceste, pa sta bila leva in bilo je strašno zanimivo…

Ferdo, Miki in Riki so posedali na robu pločnika. »Kaj bomo pa danes počeli?« je vprašal Ferdo. »Lahko se lovimo po drevju,« je predlagal Miki. »Dokler se otroci ne vrnejo iz šole …« »Lahko bi nagajali kužkom v ulici in jim izza ograj kazali mačje fige – to jih zelo jezi!« je predlagal Miki. Ferdo ni rekel nič. Lovili so se skoraj vsak dan, niti nagajati kužkom se mu danes ni ljubilo. Le kaj naj se igrajo danes? Počohal se je s tačko za ušesi. To je pomenilo, da razmišlja. Potem se je pogladil po brkih – to je pomenilo, da se je nečesa domislil. »Mrjauuu, že vem! Gremo še mi v šolo!« je zamrjavkal. »Eh, Ferdo, šola ni za nas, v šoli se je treba učiti! Za nobenega mačka še nisem slišal, da bi hodil v šolo!« je odkimal maček Riki. »In v šoli je treba ves čas sedeti na enem mestu! Mi, mački, tega ne zmoremo!« ga je dopolnil maček Miki. To je slišal od fantkov, ki sta že lansko leto hodila v šolo. Sedenje pri miru se mi je zdela najbolj grozna stvar na svetu. »Metka pa pravi, da se bodo v šoli tudi igrali,« je povedal Ferdo. »Lahko bi samo malo pokukali v šolo, da vidimo, kako se otroci igrajo …« »Prav, prijatelj Ferdo, a samo danes ne, saj sem gospodinji oblubil, da se bom pogovoril z miškami, ki vsako noč rogovilijo na podstrešju,« se je izgovoril Riki. »Tudi jaz imam pomemben poslovni sestanek z mesarjevo mačko na dvorišču na koncu ulice! Oprosti, Ferdo!« se je opravičil Miki. In mačka sta se obrnila ter hitro odkorakala vsak na svojo stran.

Maček Ferdo je ostal sam. »Mrjauuu,« je zagodel po mačje in še sam odkorakal po ulici. Napotil se je k veliki hiši ob parku, kamor so odšli otroci. Maček Ferdo je odšel v šolo. Ferdo je v šoli pokukal v vsako učilnico, dokler ni našel tiste, kjer je bila Metka. Punčka mu je pomežiknila in pomahala, naj vstopi naprej. Pa je vstopil. »Dober dan,« je maček Ferdo prijazno pozdravil. »Veste, tudi jaz bi se rad malo igral šolo. Mi, mački, poznamo veliko iger, vendar se šole še nikdar nismo igrali,« je pojasnil učiteljici. Učiteljica je bila presenečena. Že veliko let je učila radovedne otročičke na šoli, a nikdar ni bilo med njimi kakšnega mačka. To je bilo zanjo nekaj povsem novega, zanimivega …

»Oh, igral bi se šolo?« se mu je nasmehnila. »Prav, mucek, kar sedi v klop. Danes se bomo igrali šolo!« Maček Ferdo se je usedel v klop poleg Metke, se počohal za ušesi, zadovoljno pogladil po brkih in igranje šole se je lahko začelo. Tisti dan so se otroci v šolskem razredu, kjer je v prvi klopi poleg punčke Metke sedel maček Ferdo, najprej igrali matematiko. Učili so se šteti do pet. Ferdo je tako izvedel, da ima le eno glavo, ena usta, en nos, en rep, dvoje ušes, dvoje očes in štiri tačke: dve spredaj in dve zadaj. In na vsaki strani nosa je imel pet dolgih sivih brkov. Sicer je že prej vedel, da ima eno glavo, ena usta, en nos, en rep, dvoje očes in ušes, štiri tačke ter pet brkov na vsaki strani, a nikdar prej si jih ni preštel. To pa ni isto … »Mrjauuu, kaj tako zanimivega pa se še nisem igral!« je predel od zadovoljstva.

Potem se je skupaj z otroki in učiteljico igral abecedo. To je bilo še zanimivejše in zabavnejše. Povedal je, da se kliče Ferdo, in Metka je na tablo s kredo napisala MAČEK FERDO. »To se ti, muce!« mu je pokazala. »Mrjauuu, da sem to jaz?« se je Ferdo čudil. »Te skrivljene črte? Kaj tako zabavnega pa še nisem videl!« Potem je Metka napisala še besede: METKA, MAMA, ATA. »To sem jaz, to sta pa mama in ata,« je pojasnila Ferdu. »Uf, uf, uf!« se je Ferdo čudil. Kaj takega pa še ne: da je Metka večja od ata, ki je vendar največji pri hiši? In vse to zaradi abecede! Na koncu so imeli spoznavanje narave. Pri tem pa je maček Ferdo najbolj blestel. Edini je bil, ki je vedel, da je topol na Mihčevem in Tončkovem dvorišču najvišje drevo v ulici. Da sove gnezdijo v duplu starega hrasta v parku. Da se je veveričja družina v parku letos povečala za pet majhnih veveričk in da so vse zelo živahne ter nagajive. Da race že dve leti niso odletele na jug, ker so bile zime mile, in tudi letos se pogovarjajo, da bi ostale kar v ribniku v parku. Da ob večerih najlepše diši iz mesarjeve hiše na koncu ulice … Da, maček Ferdo je dobro poznal domači svet narave v ulici ter v parku in vsi so ga le poslušali. »Odkod ti toliko znanja? Iz katerih knjig se učiš?« so se mu čudili otroci. Tudi učiteljica se je čudila njegovemu znanju. Marsikaj je vedela, a za najvišje drevo v ulici ne, še manj pa za naraščaj pri veveričji družini, ter da race že dve leti niso odletele v južne kraje – le kako naj to ve? »Oh, saj to ni nič takega, to ve vsak maček v ulici!« je Ferdo odvrnil. »Še veliko več vam lahko povem …« Maček Ferdo bi tisti dan gotovo povedal otrokom in učiteljici še kaj novega in zanimivega, a zazvonil je šolski zvonec in pouka je bilo konec. Vsi so se poslovili od Ferda, učiteljica pa ga je povabila, naj še pride na obisk v razred, da se bodo igrali šolo. »Seveda pridem, hvala za povabilo,« se je Ferdo zahvalil. Potem sta z Metko odšla domov.

Drugi dan je bilo na dvorišču hiše, kjer živi maček Ferdo, že od jutra zelo živahno. Vse mačke in mačkoni iz ulice so se zbrali na dvorišču in se igrali šolo. Ferdo je bil njihov učitelj, oni pa učenci. Mlade mačje mamice z mladiči so sedele v prvih vrstah, odrasle mačke in mačkoni pa v zadnjih. Najprej so se igrali matematiko. Učili so se šteti do pet. Vsi mački so zdaj prvič zvedeli, da imajp le eno glavo, ena usta, en nos, en rep, dvoje očes, dvoje ušes in štiri tačke – dve spredaj in dve zadaj. In brke, seveda. Eni so imeli samo štiri na vsaki strani nosa, nekateri mačkoni pa celo enega ali dva več od peti. Preštevali so si glave, ušesa, nosove, usta, očesa, repe, tačke in brke in se zelo zabavali. Riki in Miki sta se od veselja nad matematiko valjala po tleh, tako jima je bila všeč. Potem so se igrali abecedo. Ferdo je v šeščena tla s kremplji napisal MAČEK FERDO in jim povedal, da je to on. »Nemogoče!« so mački zmajevali glavo. »Te čačke si ti? Ta pesek …? To je pa strašna igra!« so si prikimavali. Ne, ni jim šlo v kosmate glave, kako je Ferdo lahko istočasno pred njimi in v tistih čačkah v pesku. Ko pa je Ferdo napisal v pesek še METKA, MAMA in ATA in jim povedal, da so to punčka Metka in njena mama in ata, pa so od presenečenja vsi popadali po tleh. Da je Ferdo v te črte v pesku skril tri ljudi – to je bilo neverjetno! Le kako mu je to uspelo? Da, igranje šole je bilo tisti dan za mačke in mačkone iz ulice zelo zanimiva igra. Do poznega večera so se igrali, enkrat matematiko, potem spet abecedo. Ko pa je sonce zašlo in so jih poklicale gospodinje k večerji na domača dvorišča, so se poslovili. Zagotovo pridejo tudi naslednji dan v šolo, so si obljubili. Ferdo jim je povedal, da se bodo igrali novo igro: spoznavanje narave. In že zdaj jih je kar razganjalo od radovednosti, kakšna igra bo to. Da bo zabavna, v to so bili prepričan!

 

NOVA ZAVEZA

moj bog, dolgo se že poznava
veva, kako stvari stojijo
da gre vse k vragu
človek pogleda okrog sebe in vidi
vojne
lakote
suše
povodnji
sovraštvo
krivice
bolezni
vsega je na kubike, kolikor se hoče
le nikjer, skoraj nikjer nič več ljubezni
moj bog, kje si?

 

moj bog, dolgo se že poznava
ne sprašujem več, zakaj so taki časi
a vse ima meje, človeške in one višje
meni nedoumljive
(zato tudi nesporazumi, očitki in dvomi)
človek sem, po človeško gledam na svet
vendar sem razumen, za nov pristop
zato predlagam nekaj novega
med nama
le ti in jaz
novo zavezo
daj mi svojo šibo (še bolje gorjačo)
počistil bom zemeljski hlev, obljubim
razgnal vse zemeljske vojske in njihove generale
orožje spremenil jim v pesek in skale
oživel bom puščave
reke umiril
v njih ohladim nekatere vroče glave
izperem sovraštva
iz tvojih svetišč naženem farizeje
na novo določim postave
preženem bolezni
v vsa človeška bitja vsadim le en jezik
jezik ljubezni
do tebe in sebe, edini smisel obstoja
le svojo gorjačo mi daj, moj bog
vem, da ne bo šlo brez boja –

– halo, moj bog, halo, kje si?

 

IN KAJ JE HOTEL PESNIK POVEDATI?

v življenju sem napisal še kar pesmi
a nobene, ki bi se lahko primerjala s pesmimi
kanoniziranih pesnikov
jebeno, vam rečem
pa se trudim, mater da se –
a ne gre in ne gre
pri nobeni moji poemi se bralec ne vpraša
– in kaj je hotel pesnik povedati?

 

STARI ŠLAGER

vsi ti odmevi minulih noči brez spanja
oddaljeni glasovi z ulice
ostanek dneva, ki se poslavlja
prikrita svetloba vdira v mojo samoto
sobe
vse to bruha nocoj iz mene
me preplavlja
kot plima napol zasuti brod v pesku
iz daljave, iz sosednjega stanovanja
melodija starega šlagerja na radiu
pevka z raskavim glasom poje
o izgubljeni ljubezni
o ljubimcu
o ugaslih strasteh
o nekih divjih nočeh
za njiju so bile vedno prekratke
takrat
kot so zdaj predolge
lega v posteljo sama, se zbuja sama
tipa z rokami za njim, v prazno -
njega ni
- o, kako žalostna pesem!
ta večer
ta noč
kot da pevka poje šlager zame
so tudi moje noči predolge
strast v meni še gori, me zbuja
ponoči
tipam za tabo - zaman
ker te ni
le še moje telo na belini rjuh
s spomini na gorkoto tvojih ust
mehkobo prsi
s poljubi sem ti risal bele oblake po telesu
razsipal drobne zvezde po tvojem trebuhu
bleščale so se v temi, kot tvoje oči
takrat
nagajivo
ko sem ti pisal pesmi po najskritejših kotičkih
prihranjenih samo zame
tvojemu pesniku v tistih kratkih nočeh
(o, kako te je žgečkalo!)

 

se še spominjaš, teh noči, ljuba moja
ki to zdaj več nisi -

zdaj v gluhoti noči
sedam za mizo
pišem neke druge pesmi

 

MARSOVCI, KJE STE?

jutro kot zmeraj
zunaj minus in gužva na cesti
vstanem prepozno
budilki crkuje baterija
vse ima svoj čas, svojo govorico
tudi pipa v kopalnici
curlja in me opominja

izteka se ji voda, njen čas

in moj

ko rinem skozi križišča

iščem luknje v kolonah

skozi rdeče luči
mimo šoferjev
kaos avtov
pešcev
mrki obrazi kamnitih ljudi
ubijali bi za košček asfalta
ko parkiram
komu pred nosom
norijo
tako kot jaz danes
v mrazu
iščem svoj prostor
se jezim
spet v stresu
holesterol pa itak visok
in še povečan krvni pritisk
moral bi spremeniti stil življenja
se umiriti
izogibati konfliktnim situacijam
naglici
jezi
sami dobri nasveti dohtarce
so pozabljeni
med goro papirjev na mizi
telefoni
sestanki
poročili
ukazi šefov
vsi pomembni hitijo
sem in tja
po hodnikih
s papirji
s telefoni
v rokah
en shit!
ki ne more čakat
sekunde
pred peto uro ne pomislim na ničesar
razen na papirje in še na kakšno kavo
domišljija birokratov je neskončna
(vesolje dokazano ni)
berem v časopisu
šele zvečer
čaka me v predalčniku
med pošto
bančnimi poročili
reklamami
v vesolju nismo sami
nekje se zagotovo skrivajo zunajzemeljska bitja
nekakšni Marsovci
pišejo časopisi
samo vprašanje časa kdaj bo prvi stik z njimi
vse ima svoj čas
kot ga ima
budilka
baterije
pokvarjena pipa v kopalnici
jaz
in Marsovci
ki nekje čakajo
čakajo
čakajo
kot čakam jaz
zbit na mrtvo pred tevejem pijem pivo
večerjam pico iz kioska
poslušam poročila
o krizah (finančnih in političnih)
o vojnah
o potresih, poplavah, sušah
o lačnih v Afriki (kot vedno)
in presitih bogatih na Zahodu (kot vedno)
o mrtvih in manj mrtvih
(a mislijo name?)
o vremenu, ki se bo poslabšalo
dež in poledica
megla po kotlinah
noči bodo daljše
naredite si dan lep, trobezlja vremenarka
potem reklame za pralni prašek
avtomobile
plenice
mačjo hrano
jogurt za boljšo prebavo
čokolado
bančna posojila
itd.
potem pa še akcijski film za povrh
en tip (glavni junak, naš človek) pobije na tisoče ljudi
(seveda negativcev)
in reši naš svet
iz reklam za avtomobile
plenic
pralne praškov
mačje hrane
jogurtov za boljšo prebavo
čokolade
bančnih posojil
itd.
v uri in pol je svet rešen
(tako hitro!)
ko jaz še vedno čakam
čakam
čakam
(pa ne ko Šifrer iz ene pesmi)

Marsovci, kje ste?

 

DEŽ V AVGUSTU

Dež v avgustu
ploha,
ki je presenetila ljudi na plaži v Sesljanu
trupla na soncu
zarjavela v poznem poletnem soncu
so se zganila
pohitela
k bifeju
nagnetla na ozkem prostoru nadstreška
in spregovorila
slovensko
italijansko
nemško
hrvaško
še črnec, ki je na plaži prodajal brisače
in drugo kramo
na črno
je bliskal z belimi zobmi
v smehu
ko smo ugotovili da
smo kljub mokroti še živi
da nas dež ne more premočiti dlje
kot do kože
koža se pa na soncu hitro posuši
in še:
po dežju bo spet sončno
smo vsi verjeli
tisto popoldan na ozkem prostoru nadstreška
ko je
posijalo sonce
ki ga družba kopalcev takoj
ni opazila
ko je pila pivo
govorila vse povprek
slovensko
italijansko
hrvaško
nemško
in še malo po črnsko.
*************************************
PIOGGIA IN AGOSTO

 

Pioggia in agosto
un acquazzone
che ha colto di sorpresa la gente sulla spiaggia di Sistiana
i corpi esposti al sole
abbronzati dal tardo sole estivo
si sono mossi
e di corsa
nel buffet
ammassandosi nell'angusto spazio sotto la tettoia
dove parlavano
sloveno
italiano
tedesco
croato
perfino al negro che vendeva sulla spiaggia asciugamani
e altre cianfrusaglie
senza permesso
scintillavano i denti bianchi
mentre rideva
quando abbiamo constatato che
- benché bagnati fradici - siamo ancora vivi
e che la pioggia non può inzupparci
oltre la pelle
la pelle però al sole si asciuga presto
inoltre:
dopo la pioggia tornerà il sole
ce lo auguravamo tutti
quel pomeriggio nell'angusto spazio sotto la tettoia
e intanto
il sole s'è messo a brillare
e la compagnia dei bagnanti subito neanche
se n'è accorta
mentre beveva birra e
chiacchierava indistintamente
in sloveno
italiano
croato
tedesco
e un pochino anche in negro.
***

Traduzione di Jolka Milič

Objavljeno v on line reviji FILI D’AQUILONE, numero 27, rivista d’immagini, idee e Poesia

 

PRESENEČENJE

vprašam jo, punco, kje stanuje
in mi pove: kraj in ulico, tudi hišno številko
potem še vprašam, kakšno je njeno stanovanje
tudi to pove:
– majhno, v pritličju najprej hodnik z nišo za čevlje
potem kuhinja s pultom namesto mize
levo je dnevna soba
desno spalnica, postelja za enega, seveda
vse opremljeno klasično, v dnevni sobi in spalnici bukov parket
na koncu hodnika pa še majhna kopalnica, z banjo in pralnim strojem,
spet ena klasika, se razume …
sam razumem, ona sicer ne
– sprašuješ kot kakšen arhitekt
ali celo vlomilec - bognedaj?
res, zakaj?

 

molčim, ne povem ji, tej punci,
ne še zdaj
pustil jo bom čakati, jo presenetiti

- prišel bom kot ljubimec, ha!