Aktualno | 21. mar 2015

Odlično spajanje preteklosti s sedanjostjo

Milan Petek Levokov / Ljudje na burji

Milan Petek Levokov se je rodil na Ptuju pred petinpetdesetimi leti. Po študiju prava na Univerzi v Ljubljani se je zaposlil kot sodnik, sedaj svoj poklic opravlja v Novi Gorici. Književno je začel ustvarjati ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer na področju poezije, proze in otroške književnosti. Njegove pravljice so izšle na straneh mladinske revije Galeb. Delo, ki ga tokrat predstavljamo, pa je roman, ki nosi naslov Ljudje na burji. Izšel je v zbirki Apokalipsa, ki jo objavlja istoimenska založba ali bolje rečeno kulturno-umetniško društvo iz Ljubljane.
Če je moč ljudi deliti na kategorije in za merilo vzeti dejstvo, ali se znajo bolj ali manj vključiti v novo okolje, v katerega so prišli, lahko Milana Petka Levokova postavimo med tiste, ki so Primorsko za svojo novo domovino vzeli malodane z vseh zornih kotov. Dokaz za to je nedvomno pričujoče delo, v katerem avtor opisuje življenjsko zgodbo junaka, ki se je rodil v malem naselju Vipavske doline v času fašizma, celo življenje preživel na cesti kot cestarski delavec, svoje oči pa je zatisnil v domu za onemogle v domačem kraju. Ljudje na burji so torej celosten prerez ali bolje rečeno razrez družbenih, kulturnih in političnih problematik slovenskega zahoda v zadnjem stoletju. Nekatere so specifične, denimo dvajsetletna italijanska dominacija doline, druge pa splošnejše, med njimi vse večje razslojevanje družbe in individualizem.
Spremno besedo k delu je prispeval odgovorni urednik našega tednika Jurij Paljk, ki tudi sam izvira iz krajev v Vipavski dolini, kamor je zgodba postavljena. Običajna dihotomija, ki se velikokrat ustvari med domačinom, torej staroselcem, in prišlekom, pristopavcem, je kmalu presežena, saj Paljk Levokovu priznava omenjeno dejstvo, in sicer da je znal in želel začutiti z ljudmi, med katere je prišel. Še več, najbrž je Milan Petek Levokov znal opisati čutenja primorskega človeka veliko bolje, kot bi to zmogel marsikateri domačin. Kot smo že zapisali, je Levokovovo delo prerez tudi in predvsem družbenih problematik današnjega časa. Paljk namreč v svojem izvajanju večkrat vztraja pri besedi oziroma pojmu starec, ki je bil nekoč sinonim za modrost in znanje, predvsem pa družbena opora mlajšim rodovom, medtem ko je danes velikokrat le še v napoto, le za v dom za ostarele, nekakšno ropotarnico družbe, kjer neizbežno hira.
Pregled Ljudi na burji pa seveda ne bi bil popoln, če bi se omejili le na ta vidik. Z zgodovinsko-političnega zornega kota je za Primorsko najbolj pomembno dejstvo, da je v dvajsetem stoletju, ki ga roman obravnava, v vsej njihovi silovitosti preživela vse tri totalitarizme, torej fašistično dvajsetletje, nacistično okupacijo in petinštirideset let komunizma oziroma socializma ali titoizma. Na zgodovinske okoliščine Primorske, ki jo je meja po drugi svetovni vojni odrezala od njenih zgodovinskih središč, predvsem Trsta, Gorice in Krmina, radi velikokrat pozabljamo, tako z ljubljanskega zornega kota, ki svoj zahod velikokrat vidi le kot lasten podaljšek oziroma izhod na morje, kakor tudi iz zamejstva, ki so mu bili kraji čez mejo dolgo časa le cilj poceni nakupov, nedeljskih izletov in kosil v tamkajšnjih gostilnah. Naštevali bi seveda lahko še marsikaj, pa ne bomo, saj ni cilj te recenzije, še manj pa dela Ljudje na burji, da bi netili kakršnekoli polemike.
Omenjene zgodovinske danosti so namreč le okoliščine, v katerih poteka običajni vsakdan primorskega človeka, v našem primeru glavnega junaka Iva. Protagonist je postavljen v središče dogajanja, okrog njega, v drugem krogu oziroma kolobarju nastopajo ostali človeški liki, predvsem njegovi družinski člani, od žene Julke, sina Mirka in neveste Marije do vnuka Luke. Vsi, ki so mu človeško najbliže, so se preselili v marsičem oddaljeno Ljubljano. V tretjem krogu pa nastopajo ljudje, ki jih vsak dan srečamo na cesti, od vaškega oziroma mestnega posebneža, od priseljenca iz nekdaj bratskih jugoslovanskih republik, ki se znajde v primežu izbrisa, do krajevnega politika, ki se obrača po vetru. Mesto seveda najde še marsikdo od Ivovih življenjskih sopotnikov iz različnih obdobij, denimo iz časa služenja vojaškega roka na jugu tedanje skupne države, njegovi cestni sodelavci, pa tudi gostilniški tovariši, gostje doma za ostarele ipd.
Veliko je v romanu klasičnih literarnih motivov, od erosa-tanatosa, ki druži Iva in pokojno Julko, človekovih strahov in upov, pokončnosti in klečeplazenja, tovarištva in individualizma ter še bi lahko naštevali. Glavni, torej leitmotiv, pa je protagonistovo prepričanje – lahko bi rekli tudi trma, seveda v pozitivnem smislu – da se kljub svojim častitljivim letom bori za pravičnost. Dogodek, ki sproži celotno dogajanje, je namreč postavitev table ob mestni vpadnici. Ta je nepopolna le v malenkosti, ki ostale pusti ravnodušne, saj jim vsakdanji vrvež sploh ne omogoča, da bi se poglobili v dejansko stanje, Ivu pa kot trn v peti ostaja vse do njegove smrti. Za epilog poskrbi tista primorska oziroma vipavska burja, ki se v dolino spušča s pobočij Nanosa in iz Trnovskega gozda. Burja kot simbol narave, ki je v življenju, pa naj ga želi človek tako ali drugače podrediti sebi in svojim življenjskim navadam, pa tudi trenutnim kapricam, dejansko alfa in omega, torej začetek in konec.
Roman Milana Petka Levokova zagotovo prinaša (pre) potrebno prevetritev v slovensko književnost našega časa, saj zna avtor v njem odlično spajati nekatere problematike iz preteklosti s sedanjimi. Karakterizacije njegovih likov so enostavno mojstrske, avtorjev jezik pa je sočen, a brez odvečnih olepšav.